Pojdi na vsebino

Posteriorna verjetnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Posteriorna verjetnost je vrsta pogojne verjetnosti, ki izhaja iz posodabljanja priorne verjetnosti s podatki, sumiranimi z verjetnostjo z uporabljanjem Bayesovega izreka.[1] Z epistemološkega vidika vsebuje posteriorna verjetnost vse kar vemo o negotovi prepoziciji (kot so znanstvene hipoteze ali parametrske vrednosti), pri danem predhodnem znanju in matematičnem modelu, ki opisuje opazovanja, ki so na razpolago ob nekem določenem času.[2] Po prihodu novih podatkov lahko trenutna posteriorna verjetnost služi kot prior v novem krogu Bayesovega posodabljanja.[3]

V kontekstu Bayesove statistike posteriorna verjetnostna porazdelitev običajno opisuje epistemično negotovost o statističnih parametrih pogojno na zbirko opazovanih podatkov. Od dane posteriorne verjetnosti lahko izpeljemo različne točke in intervalne ocene, kot je maksimum a posteriori (MAP) ali najvišji posteriarni gostotni interval (HPDI).[4] Čeprav je posteriorna porazdelitev preprosta, načeloma ni vodljiva in mora biti tako bodisi analitično, bodisi numerično približana.[5]

Opredelitev v primeru porazdelitve

[uredi | uredi kodo]

V Bayesovi statistiki je posteriorna verjetnost verjernostna porazdelitev parametrov pri danih dokazih in je označeno z .

Je v nasprotju z verjetnostno funkcijo, ki je verjetnost dokazov pri danih parametrih: .

Dve sta povezani na naslednji način:

Pri danem priornem prepričanju, da je verjetnostna porazdelitvena funkcija in da imajo opazovanja verjetnost , je posteriorna verjetnost opredeljena kot

,[6]

kjer je normalizacijska konstanta in je izračunana kot

za neprekinjeno , ali z sumiranjem čez vse možne vrednosti za diskretno .[7]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Lambert, Ben (2018). »The posterior – the goal of Bayesian inference«. A Student's Guide to Bayesian Statistics. Sage. str. 121–140. ISBN 978-1-4739-1636-4.
  2. Grossman, Jason (2005). Inferences from observations to simple statistical hypotheses (PhD thesis). University of Sydney. hdl:2123/9107.
  3. Etz, Alex (25. julij 2015). »Understanding Bayes: Updating priors via the likelihood«. The Etz-Files (v angleščini). Pridobljeno 18. avgusta 2022.
  4. Gill, Jeff (2014). »Summarizing Posterior Distributions with Intervals«. Bayesian Methods: A Social and Behavioral Sciences Approach (Third izd.). Chapman & Hall. str. 42–48. ISBN 978-1-4398-6248-3.
  5. Press, S. James (1989). »Approximations, Numerical Methods, and Computer Programs«. Bayesian Statistics : Principles, Models, and Applications. New York: John Wiley & Sons. str. 69–102. ISBN 0-471-63729-7.
  6. Christopher M. Bishop (2006). Pattern Recognition and Machine Learning. Springer. str. 21–24. ISBN 978-0-387-31073-2.
  7. Andrew Gelman, John B. Carlin, Hal S. Stern, David B. Dunson, Aki Vehtari and Donald B. Rubin (2014). Bayesian Data Analysis. CRC Press. str. 7. ISBN 978-1-4398-4095-5.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)