Guy Clark je bil eden najpomembnejših ameriških kantavtorjev, mojstrov pripovednega countryja in folka ter ena osrednjih osebnosti glasbenega prizorišča v Nashvilleu in Teksasu. Rodil se je 6. novembra 1941 v Monahansu v Teksasu, odraščal pa je v Rockportu ob Mehiškem zalivu. Te dni mineva 10 let od njegove prezgodnje smrti, zato smo se spomnili nanj in na njegov ljubljanski koncert. Tu si lahko preberete tudi intervju z Guyjem Clarkom. Beseda je tekla o dveh njegovih ključnih mentorjih: prvi je Mance Lipscomb, drugi pa Lightnin' Hopkins.
Guy Clark govori o Lightninu Hopkinsu in Mancu Lipscombu
LEGENDI TEKSAŠKEGA BLUESA
Guy Clark je ob Townesu Van Zandtu eden najpomembnejših kantavtorjev, kar smo jih slišali na slovenskih odrih. Med njegove vzornike sodita tudi pevec bluesa Lightnin' Hopkins in songster Mance Lipscomb, zato smo ga povprašali o njegovem odnosu do teksaškega bluesa in o njegovem doživljanju te glasbe.
Glasba Guya Clarka temelji na hribovskih baladah, v njej pa je včasih čutiti tudi vpliv bluesa iz Teksasa. Pesmi iz repertoarjev Mancea Lispcomba in Lightnina Hopkinsa smo v Ljubljani slišali še na koncertih Steva Earla in Townesa Van Zandta. Seveda je vsakemu kolikor toliko glasbeno razgledanemu poslušalcu takoj jasno, da sta bila Hopkins (1912-1982) in Lipscomb (1895-1976) kljub razmeroma preprosti glasbi tako zahtevna kitarista, da je njune kitarske trike težko posnemati. Našteti trubadurji so zato skušali poustvariti vsaj osnovno razpoloženje, ki veje iz Hopkinsove in Lipscombove glasbe, niso pa se preveč trudili posnemati kitarskih slogov.
Ameriške glasbe si ne moremo predstavljati brez zvrsti, ki jih igrajo v Teksasu. Kaj te tako privlači pri tej glasbi?
Pri teksaški glasbi mi je bila vedno zanimiva raznovrstnost glasbenih vplivov, ki so jo oblikovali: blues, country, cajun, mehiška glasba, glasba Nemcev, Čehov in Poljakov. Te različne kulture so se tu pomešale med seboj, eden instrumentov, ki jih druži, pa je harmonika, podobno kot pri zydecu in mehiški glasbi. Prav pri tej je harmonika v ospredju, eden njenih izrazitejših predstavnikov pa je Flaco Jimenez. Harmonika ni tradicionalen mehiški instrument, saj prihaja iz Nemčije. To je še en dokaz, da so se s prihodom različnih kultur tu mešali med seboj tudi različni glasbeni slogi. Ne vem, vendar se mi zdi, da je v Teksasu nekaj, kar sili človeka, da se ukvarja z glasbo. Tu se je na primer razvil celo samosvoj slog igranja na gosli, imenovan 'teksaško goslanje'. Na eni strani imamo torej igranje na gosli, na drugi pa teksaško igranje na gosli. Celo na goslaških tekmovanjih sta oba sloga ločena v posebni kategoriji, saj se med seboj razlikujeta. Zdi se, da Teksas spodbuja ustvarjalnost v vsakem posamezniku, in jaz sem srečen, da sem lahko del tega.
Povej mi kaj o Teksasu kot deželi.
Teksas je prostrana dežela. Na vzhodu so bujni borovi gozdovi in prostrane ravnice, južni mejni deli so pod subtropskim vplivom, štiristo milj morske obale pa zaznamuje ocean. Na zahodu se razteza visoko puščavsko gorovje, v sredini pa je očarljiva gričevnata pokrajina. Teksas obsega geografski spekter različnih pokrajin, vsak njegov posamezni del pa je lepota zase.
Med pomembnejše glasbenike iz Teksasa sodita Mance Lipscomb in Lightnin' Hopkins. Sta vplivala tudi nate?
Mance in Lightnin' sta bila čudovita glasbenika, vendar med seboj zelo različna. Mance je igral pravi country-blues z močnim countryjevskim občutkom. Lightnin' pa je bil mestni pevec bluesa. Mance je bil kmet, Lightnin' pa kockar. Med njima je obstajalo nekakšno prijatelsko rivalstvo, vedno sta zbadala drug drugega. Lightnin' je imel Mancea za podeželskega telebana, Mance pa je bil mnenja , da Lightnin' pozna le en akord in da je njegov način igranja kitare vedno isti. Vendar sta bila zelo samosvoja glasbenika. Name sta imela izjemno močan vpliv. Oba sem videl igrati in ob tem sem zelo užival. Zavedam se, da nisem nikakršen črn bluesman, vendar sta oba name močno vplivala.
Kdaj si Mancea prvič slišal na koncertu?
Mislim, da okrog leta 1963 v Houstonu. Tedaj sem sodeloval z organizatorji njegovih koncertov in tako sva se tudi spoznala. Veliko sva se pogovarjala, obiskal sem ga na njegovem domu v Navasoti in večerjal z njim in njegovo družino. Obiskoval sem ga, dokler leta 1969 nisem zapustil Teksasa.
Kakšni so bili njegovi koncerti?
Njegovi nastopi so bili zame osupljivi. Bil sem njegov učenec in njegov oboževalec.
Kako pa se ga spomniš kot človeka?
Nisem ga poznal zelo osebno. Dobro se mi je zdelo že to, da sem se lahko družil z njim in se skušal od njega kaj naučiti. Bil je nežna duša, v primerjavi z Lightninom, ki je veliko popival, bil glasen in živel zelo razkošno, se je zdel kar malce plašen. Ne spominjam se, da bi Mancea kdaj videl piti. Zdel se mi je zelo prijeten možak.
Svojo pesem Texas Cookin' si posnel po vzoru neke Manceove melodije.
Ja, mislim, da je res, da sem pesem Texas Cookin napisal, ko sem se učil igrati njegovo pesem Red River Run. Res sta si zelo podobni. Igram v country- bluesovskem slogu, kot ga je igral Mance. Ta način igranja je namreč zelo preprost, vendar učinkovit. Mislim, da mi ni nikoli uspelo, da bi ga igral tako, kot bi bilo treba, vsekakor pa je močno vplival name.
Kakšen je bil Manceov repertoar?
V njegovem repertoarju so bile gospelovske pesmi, blues, pripovedne pesmi z zgodbo. Vendar je igranje Mancea Lipscomba pri vseh skladbah bolj ali manj temeljilo na enaki glasbeni osnovi.
Tvoj prijatelj Townes Van Zandt je bil nor na Lightnina Hopkinsa.
Townes je bil velik oboževalec Lightnina, rad je imel vse, kar je naredil. S tem ne mislim, da ga je posnemal ali ga slepo častil. Ker je bil mnenja, da je Lightnin' najboljši bluesovski glasbenik, je bil pogosto v njegovi družbi. Tako kot jaz, vendar je Townes vse skupaj vzel veliko bolj osebno. Lightnin' je očitno zelo močno vplival na Townesa, ki je znal zaigrati veliko njegovih pesmi, pa tudi Townesove bluesovske pesmi so zelo podobne Lightninovim.
Katere so najbolj priljubljene pesmi Lightnina Hopkinsa v tvoji zbirki?
Veliko je pisal, in to o aktualnih stvareh, ki so se takrat dogajale. Spominjam se, da je nekoč v zgodnjih šestdesetih letih napisal pesem o Johnu Glennu, prvem človeku, ki je obkrožil zemljo. Čeprav so ljudje menili, da je kaj takega nemogoče, je to Johnu Glennu uspelo. Meni najljubša je dolga pripovedna pesem Mister Charlie, ki pripoveduje o majhnem dečku, ki je jecljal. Nekdo mi je povedal, da gre verjetno za avtobiografsko zgodbo in da je tudi on jecljal kot otrok. To je čudovita zgodba in imenitna pesem. Lightnin' je imel tudi odličen smisel za humor, zato so nekatere njegove pesmi zelo zabavne. Napisal je na stotine pesmi, lahko si ga gledal, kako si jih je sproti izmišljal. Prepeval je o vsem, kar mu je prišlo na misel, bil pa je tudi zelo aktualen pisec, saj je pesnil o stvareh, ki so se dogajale okrog njega.
Kje si ga poslušal?
Videl sem ga igrati v židovskem kulturnem centru, v majhni koncertni dvorani v Houstonu. Igral je tudi po barih okrog Houstona. Nikoli pa ga nisem videl na kakšnem velikem koncertu na prostem, kot so na primer festivali folka. Po navadi so bili to majhni bari in manjša koncertna prizorišča v Houstonu.
Mislim, da so Manceovi in Lightninovi koncertu tudi na videu.
Obstajajo posnetki filmske družbe Flower Films, režiral jih je Les Blank. Prijatelj Skip Gerson je bil tam v vlogi tonskega mojstra in je bil neke vrste povezava med Lightninom in Manceom. Obstajata torej filma o Lightninu in Manceu in oba sta zelo dobra in vsekakor vredna ogleda, če želiš videti in slišati, kako sta takrat zvenela in kaj sta povedala v intervjujih. Ne vem, ali sta filma izšla na videu, vendar nekje gotovo obstajata.
Na Manceov dom v Navasoti so radi prihajali številni glasbeniki z Bobom Dylanom na čelu.
Spominjam se preprostih lesenih hiš. Mance je živel v eni izmed njih. Ni bila ne velika ne majhna. Na dvorišču je bil parkiran avto Buick letnik '59, bil pa je tako dolg, da ni mogel v garažo. Mance je imel krdelo psov, za katere je pravil, da so hrti, vendar nisem prepričan, da so bili res. Njegova žena je za kosilo pripravila ocvrte piščance, najbolj zanimivo pa se mi je zdelo to, da ženske niso smele zapustiti kuhinje in jesti z možmi v dnevni sobi. Zelo seksistično! Spominjam se enega njegovih vnukov, mladega fanta, ki je igral rock'n'roll v neki skupini. Povsem ga je prevzel Manceov način igranja s palcem in prsti. Ni mu šlo v glavo, kako lahko njegov stari oče igra bas in solo obenem. Ja, že dolgo je tega.
Ali je bil Lightnin' Hopkins zelo glasen na koncertih?
Večinoma sem ga slišal igrati na akustično kitaro z magnetom. Bil je dober kitarist. Ni bil sicer vrhunski glasbenik, a je igral zelo čustveno, ne glede na to, kje je. Igral je tako, kot se je tisti trenutek počutil. Takte in tempo je spreminjal iz različnih razlogov: ker je bil pijan, ker je želel večjo pozornost ali pa preprosto zato, ker se mu je mudilo kam drugam. Včasih pa je bilo njegovo igranje kitare prav osupljivo, besede in glasba so se prepletale med seboj in skupaj učinkovale zalo ganljivo. Tak občutek lahko zaznaš tudi, kadar poslušaš njegove plošče. Vendar je res, da igra vedno na enak način, samo pesmi so druge.
