Prečrtani “NE”

Na Golovcu, že proti vasici Orle, stoji informativna tabla o gozdnem bontonu. Lepo nas usmerja k spoštovanju drugih: da dajemo prednost šibkejšim (kolesarjem pred motornimi vozili, pešcem pred kolesarji), da hodimo po poteh in ne kar vsepovsod ter da parkiramo tam, kjer je prav.

Pod tablo me je ustavil še dodaten, na roko napisan zapis: “V tem gozdu se NE! pozdravlja.” Besedica NE je bila močno poudarjena, zapisana s klicajem in hkrati prečrtana. Kot da bi nekdo hotel reči, da se v tem gozdu ne pozdravljamo, nekoga drugega pa je ta NE zmotil in ga je prečrtal. Morda kot tiho povabilo k pozdravljanju.

Začel sem bolj pozorno opazovati ljudi, ki hodijo, tečejo in kolesarijo po teh poteh. In res - ne pozdravljamo se. Vsak je zaprt v svoj svet, v svoje misli. Glave so sklonjene, pogledi gredo mimo, pogosto so v ušesih slušalke. Za človeka, ki prihaja naproti, se ne zmenimo. Pogosto mu ne namenimo pogleda, niti bežnega očesnega stika. Oddaljili smo se drug od drugega. Z vsem, kar smo, sporočamo: “Ni mi mar zate.”

Odločil sem se, da bom začel pozdravljati vse, ki jih srečam. Zavestno. Z namenom. Želim sporočati, da nisem grožnja. Še več – da mi je mar. Da človeku dam tiho priznanje: vidim te, deliva si ta prostor, pomemben si, imaš človekovo dostojanstvo (prim. 1 Mz 1,27). Pozdrav ni le vljudnostna malenkost, četudi se tako zdi: kratek pogled in “dober dan”. Pozdrav se začne v srcu - kot odločitev, ki vodi v dejanje. Ko nekoga pozdraviš, je pot od ignorance do “opazil sem te” že narejena. Odpre se možnost, da stopimo na most odnosa: možnost za pogovor, za srečanje, morda za molitev, celo za prijateljstvo.

Tako gre: odločitev, da boš pozdravil vsakega človeka. Pogled. Preprost pozdrav. Kratka beseda, kadar je primerna.

Ljudje skoraj vedno odzdravijo. Včasih brezbrižno, pogosto z začudenjem, kot da bi se zbudili. Mnogi dvignejo pogled, kdo se nasmehne. S kom se potem tudi zapletem v pogovor. Z enim možem, s katerim se srečujeva na gozdnih poteh, sva se nekoč ustavila, se predstavila in si sčasoma povedala več kot le vljudnostne fraze. Danes se pozdravljava po imenu. Ne vem – in tudi ni treba, da vem - kam naju bo to pripeljalo.

Na moških pohodih po Sloveniji med potjo prav tako pozdravljamo ljudi, ki jih srečujemo. Prijazen pozdrav in kdaj kratek “kako ste?”, izrečen z resničnim zanimanjem. In zgodi se, da po takem pozdravu steče pogovor, ki se kdaj razvije v molitev za blagoslov človeka, njegovega sozakonca, odnosov v družini in rodbini. Tudi solze so že pritekle.

Odločil sem se, da bom začel pozdravljati vse, ki jih srečam. Zavestno. Z namenom.

Prav ta vikend sem na poti Skomarje nad Vitanji - Rogla - Lovrenška jezera in nazaj* pozdravil starejši par z navadnim “dober dan”. Povprašala sta me za nasvet glede poti do Lovrenških jezer. Kar kmalu smo se pogovarjali kdo koga pozna (Slovenija je majhna) in o naših življenjih. Prosila sta me, če ju fotografiram. Potem sva se še z možem postavila za fotografiranje. Med poziranjem mi je - kar tako brez vzroka - zaupal veliko stisko. Težko je najti večjo stisko kot je ta (ne želim konkretno imenovati). Na vprašanje, če kaj molita, sta prikimala in zmolili smo za njuno težko življenjsko situacijo. Poslovili smo se z blagoslovom drug drugega in - rekel bi - kot prijatelji. Zvečer sem ga kliknil na Facebooku. Potrdil me je. Gotovo se še srečamo.

Tako gre: odločitev, da boš pozdravil vsakega človeka. Pogled. Preprost pozdrav. Kratka beseda, kadar je primerna. Pogovor. Možnost, da se začne odnos. Sadove pa prepustimo Bogu.

Share Aleš Čerin: Razmisleki

*Sled poti, če koga pritegne.

Članek je bil v skoraj enaki obliki najprej objavljen v reviji Božje okolje - reviji za duhovnost sredi življenja, leto 51, št.1/2026. Priporočam revijo.

Foto: Aleš Čerin