V daljavo. Dobesedno.

»Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi« (Mr 2,9). Jezus je te besede sicer izrekel hromemu, ki je dolga leta ležal na postelji. Včasih se vprašam, ali nismo tudi mi ohromeli v komoditeti – le da nas ne nosijo štirje ljudje k Jezusu, temveč nas štiri kolesa avtomobila vozijo stran od Njega. Morda bi veljalo Jezusove besede letos vzeti dobesedno: »Vstani. Vzemi svojo posteljo – spalno vrečo, podlogo, nekaj nujnih stvari – in hodi.« Po pokrajini. Več dni.

Ko hodiš peš, se svet spremeni. Pokrajina ni več kulisa za avtomobilskim steklom, temveč prostor srečevanja.

Morda se odpravimo kar v stilu očaka Abrahama, ki mu je Bog na kratko rekel: »Pojdi iz svoje dežele v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1 Mz 12,1). Abraham je šel, četudi ni vedel, kam. Že prvi korak je naredil v veri, da bo Bog pokazal smer in cilj ter poskrbel. Bog poskrbi in pogosto tudi preseneti. Ni vedno tako očitno, da z dobrim. A na koncu – Bog ima perspektivo večnosti – se izkaže, da kot dobri Oče vedno naredi to, kar je dobro za nas in za bližnje.

Janez Menart je v pesmi Vzpon, ki govori o vzponu na goro, zapisal: In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem. Z leti te vrstice razumem drugače kot nekoč. Takrat so me privlačili vrhovi, danes daljave. Ne iščem več sivih sten in ferat, temveč samoto gozdov, travnikov, kolovozov, zaselkov in samotnih kmetij. Opazil sem, da človeka, ko je že malo v letih, vrhovi mikajo manj kot daljave.

Prav do bolečine.

Pravzaprav gre človek – čisto po zakonih fizike – laže v dalj kot v višino. In morda tudi globlje. Vase.

Ko hodiš peš, se svet spremeni. Pokrajina ni več kulisa za avtomobilskim steklom, temveč prostor srečevanja. Na dolgih poteh srečaš ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi. Če pozdraviš in ogovoriš domačina, se pogosto ponudi priložnost, da skupaj vstopita v prostore Njegove milosti.

Opazil sem, da človeka, ko je že malo v letih, vrhovi mikajo manj kot daljave.

Spomnim se srečanja z možem, ki me je najprej prenočil, potem pa želel z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva skupaj molila, se pogovarjala – o čisto vsakdanjih rečeh – in neverjetno, v teh nekaj urah sva »odrinila na globoko«, prav do bolečine.

Rad hodim sam, še raje »v dvoje«. Z ženo. S (sedaj že odraslimi) otroki. Z vnuki. S prijateljem. Takrat je dinamika povsem drugačna. Na širokih poteh skozi gozd, med travniki in polji lahko stopaš vštric in pogovor steče. Včasih do globin, včasih hodiva molče. A tudi tišina na taki poti ni prazna. V njej se naredi prostor za Boga.

Morda so prav počitnice, ki so pred nami, čas, da ne iščemo samo lahkega oddiha, temveč Njegov počitek (prim. Heb 4,10). Ne pobega od življenja, temveč počasnejši korak. Peš. Vsaj za tri dni.

Share Aleš Čerin: Razmisleki

Foto: Aleš Čerin

Članek je bil v skoraj enaki obliki najprej objavljen v reviji Božje okolje - reviji za duhovnost sredi življenja, leto 51, št.3/2026. Priporočam revijo.